Podcenjena nevarnost manjkajočih zadnjih luči

Težava nastane, ker večina avtomatskih sistemov zaznava predvsem temo, zato se brezhibno vklopijo ob mraku ali v predorih, medtem ko meglo pogosto spregledajo. Zaradi močne svetlobe namreč sistemi megle ne zaznajo, kar pomeni, da morajo vozniki sami ročno prilagoditi osvetlitev, enako kot v primeru močnega dežja. Kljub tehnološkemu napredku so senzorji za meglo, ki bi samodejno aktivirali zadnje luči, še vedno redkost zaradi višjih proizvodnih stroškov.

Vprašanje, ali bi lahko zadnje luči vedno ostale vklopljene ob slabi vidljivosti, deloma rešujejo nekateri sodobni avtomobili, ki omogočajo, da zadnje luči ostanejo aktivne tudi v načinu dnevnih luči. Vendar to še ni standard in marsikdaj je potrebna ročna nastavitev. Ustrezna osvetlitev je ključna pri slabi vidljivosti, saj lahko sicer vozila v megli, dežju ali snegu postanejo vidna šele tik pred nami, kar povečuje možnost naletov od zadaj.

Še zlasti v megli je pomembna pravilna uporaba zadnje meglenke, ki je dovoljena le v zelo slabih razmerah, kot so gosta megla, močan dež ali sneženje. Pravilo 50-metrske vidljivosti, po katerem naj bi meglenko vklopili le, če je bila vidljivost manjša od te razdalje, sicer ne velja več. Kljub temu je bistveno, da vozniki meglenko izklopijo, ko se vidljivost izboljša, saj lahko s tem preprečijo zaslepitev drugih udeležencev v prometu.

Pomembno je, da se vozniki zavedajo delovanja svojih svetlobnih sistemov in ne zaupajo zgolj avtomatskim funkcijam. Prilagoditev avtomatskih nastavitev in redno preverjanje, ali so zadnje luči vklopljene v slabem vremenu, sta ključna za varno vožnjo. Ročni nadzor nad svetlobnim sistemom ob slabih vremenskih pogojih zagotavlja večjo varnost za vse udeležence v prometu, še posebej v današnjem tehnološkem okolju, kjer je zanašanje na avtomatiko pogosto preveliko.