V Sloveniji okoli 60.000 prevozno revnih prebivalcev

Ciljni raziskovalni projekt Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji je prvi korak pri raziskovanju prevozne revščine v Sloveniji. Raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, okoljske organizacije Focus in Urbanističnega inštituta RS so na pobudo ministrstva za okolje, podnebje in energijo ter ministrstva za naravne vire in prostor v okviru projekta oblikovali definicijo prevozne revščine, določili kazalnike za njeno merjenje, raziskovali njene socialne vidike in ranljive skupine ter ugotavljali ustreznost mreže sistema javnega prevoza v Sloveniji.

"Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči," se glasi definicija, ki so jo raziskovalci v projektu določili na podlagi obstoječe literature in reševanja problematike v EU. "Pojav je za Slovenijo zelo relevanten, saj državo zaznamuje velik delež prebivalstva, živečega na redkeje poseljenem podeželju z nezadovoljivo dostopnostjo javnega prevoza in veliko odvisnostjo od osebnega avtomobila," so v današnjem sporočilu za javnost poudarili raziskovalci.

Ker je urejen javni prevoz ključen ukrep za reševanje težav mobilnosti večine prebivalstvenih skupin, so se poglobili v dostopnost postajališč in ustrezno pogostost prevozov ob različnih dnevih v tednu v medkrajevnem in mestnem avtobusnem prevozu ter z vlakom. Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da v razdalji enega kilometra nima postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj (vsaj osem parov ob delavnikih).

Najslabša dostopnost javnega prevoza je v posavski statistični regiji (39 odstotkov), sledijo pomurska regija (37 odstotkov), primorsko-notranjska regija (37 odstotkov) in jugovzhodna Slovenija (34 odstotkov).

Analiza ranljivih skupin znotraj projekta je medtem pokazala, da je v Sloveniji veliko skupin prebivalstva z različnimi oviranostmi, ki jih slaba dostopnost do storitev močno prizadene, zlasti če nimajo svojega osebnega avtomobila. Izpostavljeni so bili starejši, invalidi, tujci, romska skupnost, pacienti in revni zaposleni, kot še posebej ranljive pa so bile med njimi prepoznane ženske. Če te osebe živijo na podeželju s slabo organiziranim javnim prevozom, se njihova ranljivost dodatno poveča, so izpostavili raziskovalci.

Izvajalci projekta Mobilnostna revščina v RS, ki se z majem zaključuje, so pripravili tudi nabor ukrepov za blaženje posledic ter preprečevanje prevozne revščine, med katerimi je na prvem mestu izboljšanje dostopnosti in zagotavljanje učinkovitega javnega prevoza. Ob zaključku projekta bodo obema pristojnima ministrstvoma predali zaključno poročilo projekta. To bo eno od izhodišč za pripravo načrta za porabo sredstev iz socialnega sklada za podnebje.

Spodbuda za raziskovanje prevozne revščine se je pojavila po napovedi uvedbe trgovanja z emisijskimi kuponi na področju stavb in prometa na EU ravni. Stalna rast cen goriv in vozil imata negativne vplive na blaginjo prebivalstva, za zaščito najranljivejših pa je EU ustanovila socialni sklad za podnebje. Trenutno države članice načrtujejo ukrepe za zmanjšanje in preprečevanje prevozne in energetske revščine, ki jih bodo financirale iz tega sklada.