Pokopališče olimpijskih iger
Če bi se Indiana Jones čez 100 let sprehajal po ruševinah Pariza bi med digitalnimi artefakti zagotovo naletel na pričevanja, kako so ljudje, kako so leta 2024 sedeli na vrhu olimpijskega komiteja in ljudje okoli njega zahrbtno zabadali nože v temeljne vrednote olimpizma, ki jih je predhodna civilizacija poizkušala obuditi iz davne preteklosti in z njimi narediti šport in športnike še bolj plemenite. Stremljenje k odličnosti, spoštovanje nasprotnika, spoštovanje pravil in etičnih standardov, poudarjanje integritete, prijateljstvo in medsebojno spoštovanje, predanost športni disciplini in zmagoslavno praznovanje strasti, odločnosti, niso več vrednote, ampak tarče, ki jih je treba izničiti.
Za začetek so z vrha Olimpa brcnili v rit športni amfiteater, zborno mesto vseh športnikov in tempelj v večnem olimpijskem ognju, ki naj bi obeleževal večnost olimpijskih vrednost. Namesto tega smo dobili nekakšno gregorjevo na Seni, začinjeno z neokusnimi, umetniško plehkimi nastopi transvestitov, katerih edini "umetniški" cilj je bil napad na vrednote, na moralne norme in etiko, ki nedvomno izvirajo iz krščanstva in so temeljni kamni zahodne civilizacije od Evrope do Amerike. "Že videno na Evroviziji 2024," bo ugotovil tudi Indiana Jones. Z razliko s slednjo so se organizatorji, potem ko so se soočili s srdom kristjanov vseh ver, posipali s pepelom in se neprepričljivo opravičevali "potencialno" prizadetim za bojda nenamerno žalitev Jezusove zadnje večerje, sledilo je ekspresno brisanje posnetkov na socialnih omrežjih ter smešni poizkusi, da bi predstavili performance kot primerjavo z nekim drugim dogodkom ali sliko. Prepozno, trans-avtorji so že vse priznali sami.
In kje so bili tukaj dekleta in fantje, ki so celo mladost in življenje posvetili trdim treningom in se odrekali vsemu drugemu, da bi razvijali in pilili svoje talente? Potisnjeni so bili kot gladiatorji nekam v ozadje, na neudobne kartonaste postelje s slabo prehrano, na umazana prizorišča, vrženi v neenakopravne boksarske borbe, za katere so spet niti vlekli voknjeni "bogovi z Olimpa". Poniževanje žensk športnic je odmevalo v ozadju olimpijskih tekmovanj in prav XX boksarke so postale prave olimpijske heroine. Hrabro so prenašale pretepanje XY boksarke, ki izgleda kot moški, se veseli zmag z moškimi kot moški in predvsem udarja kot moški. In za povrh dobi še zlato medaljo v kategoriji, v katero več kot očitno ne spada.
Bo duh olimpizma preživel vse te rušilne udarce? Bodo naslednja štiri leta športnice in športniki še vedno sanjali o nastopu na najbolj svetem kraju športa na svetu? Ali bodo prej z dvomi zrli v novo podobo zbora olimpijcev, polito s ceneno juho, ki so jo vanjo vrgli ljudje brez vrednot, brez ustvarjalnega potenciala, ljudje, ki se kot zajedavci pasejo na dosežkih drugih. Bodo navijači še bodrili in s ponosom zrli na svoje atlete, porinjene v novi globalistični cirkus? Ali pa je Pariz 2024 zgolj začetek konca ideje, rojene 1896 v mislih francoskega barona?
Prispevek je mnenje avtorja
