Javier Pastore o sodelovanju z Maradono, ljubezni do PSG in pohvale na račun Josipa Iličića

Javier Pastore je po Maradonovih lastnih besedah "nogometni divjak" na igrišču zaradi svojega naravnega načina prevlade nad žogo. Med pogovorom pa je izjemno vljuden in sproščen.

Javier, kmalu boš v Parizu, da se srečaš z navijači, pravim bistvom nogometa. Če parafraziram naslov knjige vašega rojaka Diega Maradone (Jaz sem ljudski Diego), se tudi vi počutite kot tak igralec?
Kako ne moreš biti blizu ljudem, ki te imajo radi zaradi tega, kar rad počneš? Nogometaši veliko dolgujemo navijačem, ker nas cenijo zaradi tega, kar smo. Brez ljudi ne bi bili nihče in zato sem rad obkrožen s navijači. To je nagrada, ki si jo dajemo.

Prav Maradona, ki vas je zaradi naravne nadarjenosti imel za "nogometnega divjaka", je verjel v vas kot nogometaša, ko vas je nekaj dni pred SP 2010 prvič vpoklical v reprezentanco.
Bil je neverjeten občutek. Odšel sem v Južno Afriko, kjer me je treniral najboljši igralec v zgodovini, moj soigralec pa je bil Messi, najboljši igralec v tistem času. Imel sem to srečo, da sem lahko z njimi delil vse, od zajtrka do večerje, treningi in še veliko drugih trenutkov, jaz pa sem bil star komaj 20 let ...

Se spomnite kakšne njihove posebne pozornosti?
Diego je bil zelo prijazen do vseh nas. Ob 23. uri je potrkal v našo sobo in nas vprašal, kako se počutimo, ali so člani naše družine, ki so nas spremljali v Južno Afriko v redu, vsem se je dal na voljo in dejstvo, da me je označil za "nogometnega divjaka", je povzročilo veliko razburjenje.

Z njim imate skupne italijanske korenine. Na jugu Italije, eden najbolj južnoameriških krajev izven Južne Amerike ...
V Palermo sem prišel z velikimi pričakovanji in nikoli ne bom pozabil sprejema, ki so mi ga pričakali na letališču. Spominjam se odkrivanja mesta in bližine ljudi, s katerimi sem se zlahka poistovetil kot Argentinec. Palermo je veličastno mesto in tam sem spoznal svojo ženo. Skupaj sva že 14 let in vedno pravim, da imam delček Palerma v srcu.

Potem pa poleti 2011 vaš zgodovinski prestop v Paris Saint Germain za 42 milijonov ...
Takrat je bila to rekordna vsota za PSG, kamor sem prišel kot prva večja pridobitev pod vodstvom Katarcev. Zelo so verjeli vame in skupaj s Palermom je to ekipa, ki ji še naprej strastno sledim.

Ste čutili pritisk zaradi ogromne vsote, ki ste jo plačali za pogodbo?
Nikakor ne. Pravzaprav nikoli nisem čutil pritiska na igrišču, vedno sem igral na naraven način. Vse, o čemer sem razmišljal, je bilo igranje, okrog sebe skorajda nisem čutil ničesar, čeprav se ob pogledu na stare fotografije zavedam, da sem doživel nekaj odličnih nogometnih trenutkov in uspehov.

Je bil tisti gol proti Chelseaju na prvi četrtfinalni tekmi Lige prvakov 2013/14 vrhunec vaše kariere?
Če sem iskren, mislim, da sem odigral številne tekme na visoki ravni, a očitno je, da je bila ta poteza, ki je vključevala številne driblinge in se končala z golom proti veliki ekipi, kot je Chelsea, neizbrisen trenutek. Ne nazadnje me je še bolj približal oboževalcem. Ko sem videl odzive oboževalcev na posnetku, ko so si ljudje nejeverno šli z rokami skozi lase, sem bil tudi sam presenečen. In takrat sem ugotovil, da sem naredil nekaj veličastnega.

V Parizu ste imeli toliko prvakov kot soigralcev in trenerja, kot je Carlo Ancelotti.
Carlo je odličen trener, še posebej, ko gre za vodenje. Če Real Madrid danes zmaguje, je to tudi zahvaljujoč načinu, kako vodi ekipo. Nikoli ne bom pozabil njegove človečnosti in empatije.

Je res, da ste ga neke noči zbudili, da je lahko prišel praznovat z vami?
To je popolnoma res. Bili smo v restavraciji, kjer smo proslavljali prvi naslov novega lastnika v Ligue 1, in ob dveh zjutraj ga je pred vsemi nami poklical Lavezzi. Carlo je spal, a se je vseeno oglasil in mislil, da je bilo nekaj resnega in komaj dvajset minut kasneje je prišel v restavracijo, da bi praznoval z nami. Bilo je neverjetno za trenerja, ki je že osvojil toliko. Povedal nam je veliko anekdot in zgodb iz svoje preteklosti, kar nam je dalo dodaten dokaz njegove nežnosti. Carlo je vedel, kako doseči, da ga imajo njegovi igralci radi, in z njim v PSG smo bili prava družina.

Leta 2018 ste se vrnili v Italijo, v ekipo Rome, ki jo je leto pred tem zapustil Francesco Totti ...
Takoj ko sem izvedel za možnost vrnitve v Italijo, sem bil navdušen. Roma je ena največjih ekip v Italiji in bilo je toliko želje, da bi naredili dobro.

Morda preveč? Kot da bi bila pričakovanja previsoka?
Osebno v prvem letu nisem mogel najti pravega ravnovesja s takratnim trenerjem (Eusebio Di Francesco, op. urednika), zaradi katerega sem bolj igral na sredini kot notranji igralec in me je silil, da sem se preveč branil. Potem je prišel Paulo Fonseca in s taktičnega vidika se je vse spremenilo na bolje, čeprav me je ustavila poškodba kolka, zaradi katere nisem mogel igrati leto in pol. Vse to v ekipi, ki je polagala toliko upov v meni, kar je škoda.

Vaš prvi gol proti Atalanti pa ostaja v spominu navijačev Giallorossi. Pa ne kakršen koli gol, ampak sijajen povratni udarec
To je tudi ena tistih gest, ki sem jih izvedel naravno, brez truda. To je tudi ena tistih stvari, ki sem jih pozneje znova videl na videu, in spoznal sem, kako navdušeni so bili ljudje na stadionu nad tem, kar sem naredil.

Pri Romi ste igrali z Danielejem De Rossijem, še enim totemom kluba iz prestolnice. Kako je bilo?
Prepričan sem bil, da bo postal trener, ker je bil že na igrišču z menoj. Je nekdo, ki živi za nogomet in želi vedeti vse njegove vidike. Prav tako sem vedel, da bo igral v Argentini zaradi vseh vprašanj spraševal me je o našem nogometu, poznal je vse ekipe in vse igralce v argentinski ligi, bilo je neverjetno.

Žal se je njegova avantura trenerja Giallorossi zelo hitro končala.
Prepričan sem, da mu bo šlo zelo dobro v prihodnosti, saj je nekdo, ki zelo dobro pozna nogomet in ve, kako združiti starodavne in sodobne koncepte športa. Je tudi nekdo, ki ve, kako voditi skupino in vsi imajo zelo pohvalno govoril o njem.

Kdo je najmočnejša oseba, s katero ste kdaj igrali?
Pri Zlatanu Ibrahimoviću sem igral z zaprtimi očmi. Nasploh, razen Messija, s katerim sem igral v reprezentanci, bi rekel, da je najmočnejši. Potem je bil Edinson Cavani kot čisti klasični napadalec edinstven v V Palermu sem se odlično razumel z njim, tako na igrišču kot izven njega.

Po Messiju mislim, da je bil Neymar najbolj briljanten, videl je stvari, ki jih drugi niso, imel je edinstveno ustvarjalnost. In potem je tu še en ...

In kdo je to?
Josip Iličić. Skupaj sva se zelo zabavala v Palermu.